PRISLOVA »posebej« in »posebno«
Na videz različna prislova, vendar samo v posebni pomenski rabi (tu in tam ;)), sicer ju SSKJ ne razlikuje. Ta »posebna« raba pa je:
posébej prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da dejanje poteka ločeno od drugega a) glede na prostor ali čas: seminarji bodo posebej za dijake in študente; hoče biti posebej postrežen / takso je treba posebej plačati / poleg plače še posebej kaj zasluži s postransko dejavnostjo, postrani b) glede na kvaliteto: za bolnika je treba posebej kuhati; posebej urejen prostor za tekme // nav. ekspr., v zvezi z vsak izraža, da je dejanje ločeno izvedeno in porazdeljeno na večje število enot: cvetlice daje vsako posebej v vazo; pri ustnem izpitu je vprašan kandidat vsak posebej 2. izraža visoko stopnjo, mero: za vas se bom posebej potrudil; na svojo gasilsko uniformo je še posebej ponosen / posebej naj poudarimo koristnost tega načrta za kmetijstvo / vsi skrbijo zanjo, stric pa še posebej / kot vljudnostna fraza posebej se zahvaljujem za prisrčni sprejem posébno 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet 2. izraža visoko stopnjo, mero a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno 1. VRIVANJE V CITAT
Svoj tekst vrivamo v citat v oglatih [ ] oklepajih: »Obraz bitja [Slika 2, spodaj desno, dodal N. J.] ni človeški; ima živalska ušesa, oči ptice in rep volka.« V oglatem oklepaju se znajde tudi samostalnik, ki pojasnjuje v izvirnem besedilu za bralca nejasni zaimek: »Njegovo [Cankarjevo] literaturo je sprva imenoval "delirij".« Če citiramo samo drugi del stavka: Izvirno besedilo: Avtor je prepričan, da je tako razporeditev kategorij najti na fabulativni ravnini. Citat: »[R]azporeditev kategorij [...] na fabulativni ravnini« omogoča raziskovalcu hitro oblikovati jasno predstavo. 2. IZPUŠČANJE IZ CITATA Iz sklenjenega citata izpuščene dele označimo s tremi pikami v oglatih oklepajih. Izvirno besedilo: Vse se je izgubljalo v brezbrežnost ... V meglo ... Kaj je človeku storiti, kaj pod milim nebom storiti v tej zagati? Saj se nihče, prav nihče ne zavzame za stvar. Citat: »Vse se je izgubljalo v brezbrežnost [...] kaj pod milim nebom storiti v tej zagati,« se sprašuje avtorski pripovedovalec. Začenjati citat s tremi pikami ali ga s tremi pikami zaključiti, je odveč, ker je citat po definiciji iz konteksta iztrgana enota, in je od vsega začetka jasno, da je nekaj pred njim in nekaj za njim izpuščeno. Namesto končnega tropičja znotraj narekovajev postavimo piko zunaj citata, začetno tropičje v oklepajih, ki se zdi potrebno takrat, ko citat začenja poved z malo začetnico, pa odpravimo z veliko začetnico v oglatih oklepajih: Narobe: »[...] vendar se ni mogel docela osvoboditi nekega neprijetnega čuta [...]« Prav: »[V]endar se ni mogel docela osvoboditi nekega neprijetnega čuta«. *** Povzeto po: Hladnik, M. (2002). Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti (6. spremenjena izd.). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Pridobljeno s http://lit.ijs.si/sp_ssp.html Dvopičje, alineje in velika/mala začetnica
Jaz se držim naslednjega pravila: Če okvirni povedi sledi naštevanje po alinejah in so povedi v alinejah krajše, lažje razumljive, je končno ločilo lahko vejica: Okvirna poved: – mala začetnica, – mala začetnica, – mala začetnica. Če okvirni povedi sledi skladenjsko bolj zapleteno besedilo, se alineje zaradi boljše preglednosti raje ločujejo s podpičji: Okvirna poved: – mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; – mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; – mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami. Če je alinejno besedilo sestavljeno iz več povedi, se raje odločamo za (1) rabo velike začetnice in pike na koncu alineje; ali za (2) uporabo podpičja tudi med povedmi ene alineje: (1) Okvirna poved: – Velika začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami. Sledi ji nova poved. – Velika začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami. Sledi ji nova poved. – Velika začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami. Sledi ji nova poved. (2) Okvirna poved: – mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; za podpičjem ji sledi nova poved; – mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; za podpičjem ji sledi nova poved; – mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; za podpičjem ji sledi nova poved. Odločitev za 1. ali 2. način je vsekakor odvisna od besedila, ki ga urejate. Vseh besedil ni mogoče preurediti po enem ali drugem načinu. Vir: http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/svetovalnica/uporaba-velikemale-zacetnice-in-locil-pri-nastevanju-po-alinejah#v BOLJ KO Narobe: Bolj kot se uči, manj zna. Prav: Bolj ko se uči, manj zna. Primeri: Bolj ko dežuje, bolj je mokro. Bolj ko vpije, manj ga poslušajo. Bolj ko se je večerilo, bolj se je tresel. KO je v tem primeru sestavina večbesednega veznika BOLJ KO (podobni vezniki so še: prej ko, takoj ko, brž ko …). BOLJ KOT Narobe: Vsi se ga bojijo, bolj ko odraslega. Prav: Vsi se ga bojijo, bolj kot odraslega. Primeri: Toda bolj kot na terenih se bo treba truditi pri miselnosti. Ljudje se za preživetje žrtvujejo bolj kot kdaj koli prej. Bolj kot naše odločitve bodo pomembna naša dejanja. BOLJ KOT se uporablja za primerjavo: bolj kot domači igralci; bolj kot polži. Vmes lahko pridejo tudi drugi stavčni členi (ne pa vedno): bolj dramatično kot, bolj silovito kot. OBMOČJE ali PODROČJE?
Pomensko razlikovanje teh dveh besed mi ni bilo nikoli jasno, ker SSKJ pri obeh geslih navaja zelo podobne razlage. OBMOČJE: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=obmo%C4%8Dje&hs=1 PODROČJE: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=podro%C4%8Dje&hs=1 Zato si enostavno pomagam s tem: Beseda OBMOČJE je pomensko bliže besedi OZEMLJE: gozdnato območje Slovenije, potresno območje, na območju nekdanje države … Primer: Na tem južnem območju države ni veliko medvedov. PODROČJE: področje znanosti, jezikovno področje, področje dela, tekmovanje s področja matematike … Primer: Na tem področju še niso odkrili učinkovitega zdravila. |
Marjana Florjan
V svoji lektorski praksi sem nabrala za cel šopek pravopisnih cvetk. Če vam bodo v pomoč, bo to super. ARHIV
August 2018
KATEGORIJE
|